Delo »Budizem, kot svetovna religija« je nastalo zaradi nerazumevanja in nepoznavanja budizma med Slovenci. Kljub temu, da sem budist, se moram še veliko naučiti. Moj kot seveda tudi budistični cilj pa je, da se rešimo nevednosti v razsvetljenju (v sanskr. nirvana).

Že kot petošolec sem zelo rad prebiral knjige, še posebej o budizmu. V tistem času so mi rojile po glavi veliko vprašanj o življenju. Kaj sem se naučil, kot 12-letni učenec in tudi kasneje, opisujem v tem delu.

NAJ BO SREČA IN RAZUMEVANJE

Mangalo P. Korelc

Novo mesto, marec 2001 / BE 2544

SPLOŠNA VPRAŠANJA

Kaj je budizem?

je pot,ki jo je pred več kot dva tisoč petsto leti učil Buda in jo zato po njem še dandanes imenujemo budizem. Budizem je ena izmet poti indijskega iskanja, ki so jo od vsega začetka zelo uspešno presajali tudi v različna okolja in se je med različnimi ljudstvi zelo uspešno razvijala. V zadnjem času, to je zadnjih dvesto let, so se za budizem začeli zanimati tudi v Evropi in Ameriki - najprej so se ukvarjali samo s teorijo, zlasti po drugi svetovni vojni pa se vse več ljudi odločilo tudi za budistično prakso, za pot notranjega razvoja, katere sadovi so modrost, nesebična ljubezen in mir.

Zakaj se je budizem razširil na Zahod?

Budizem je v Sloveniji nekaj novega, medtem ko v Aziji in drugod po svetu po svetu ljudje sodelujejo na predavanjih in intenzivnih meditacijah pri različnih učiteljih že vrsto let. Zadnjih 30-ih letih je prišlo do prave »eksplozije« zanimanja za budizem. Verjetno je to deloma reakcija proti prevladujočem materialističnemu pogledu na življenje in povratni učinek k bolj duhovnim vrednotam. Napredek in tehnologija sta življenje na Zahodu napravila relativno udobno in varno. To in vse večja svoboda družbe brez tabujev nam dajeta mnogo več možnosti za iskanje užitkov in zadovoljstev, vendar se zavedamo, da nas to ne osrečuje. Nasprotno, izgleda, da v bogatih deželah depresija in drugi psihološki problemi, narkomanija in samomori bolj pogosti. Življenje, ki temelji samo na užitkih iz osebnih koristi na koncu postane zelo prazno in brez smisla. Intuitivno se začnemo zavedati za duhovne tradicije. Budizem se na to »eksistencialno trpljenje« obrača na zelo neposreden način. Budizem ne temelji na verskem sistemu ampak je nekaj zelo praktičnega, kar lahko sami preizkusimo in preverimo. V tem pogledu sploh ni težko uskladiti teh duhovnih učenj z moderno znanstveno izobrazbo, ki smo jo deležni na Zahodu.

Budizem med drugimi religijami

Moje mnenje je, da nobena religija nima monopola nad resnico ali duhovnim razumevanjem. Včasih začutim povezanost med budizmom in krščanstvom. V budizmu sprejemamo duhovne nauke ne kot absolutne resnice same po sebi, ampak kot sredstva, ki nam lahko pomagajo k direktni izkušnji najvišje resnice, če jih uporabimo na pravilen način. Druge religije pa jaz ne zavračam in sem dokaj odprt za možnost, da vse religije kažejo na isti cilj. Nikakor pa ne koristi razmišljati o drugih verah kot o boljših, enakih ali večvrednih, manjvrednih...- kdo pa smo mi, da to lahko vemo. O tem Ajahn Chandapalo primerja z inštrumenti: »Če razmišljate o različnih glasbenih instrumentih, imate morda rajši klavir namesto violine, toda ali je ta zato boljši? Mislim da ne. Veliko je odvisno tudi od tega, kdo igra. Nekdo, ki zna igrati, lahko čudovito igra na vsak glasbeni inštrument, ki pa lahko proizvaja strašne glasove, če igralec ni dober. Gre za osebno nagnjenje, za občutek posebne privlačnosti k neki tradiciji in za prakso, dokler posameznik ne postane izkušen...« 

  Kljub temu, da ne častimo boga, bi rad poudaril, da budizem ni ateističen in je pojem ne-ateističen bliže resnici. Budi se je zdelo najbolj potrebno najti odgovor na vprašanje trpljenja in ni izgubljal časa s praznim razglabljanjem. Ni se mu zdelo potrebno iskati odgovor na vprašanja o obstoju Boga in zakaj oziroma kako je bil ustvarjen svet. Po njegovih besedah bi bilo to, kot če bi človek, ranjen od puščice, zavrnil lajšanje bolečin, dokler ne bi izvedel, koliko peres je imela puščica ali kakšne barve so bili lasje človeka, ki jo je izstrelil. Ni nobenega zanikanja Boga, vendar nauki enostavno niso osredotočeni okrog pojma Boga, kar bi nas lahko postavilo v položaj najsi bo vere ali nevere ali pa samo občutka zmedenosti. Buda je dejansko govoril o »Nerojenem, Brezobličnem, Neoblikovanem, Neumrljivem«, brez katerega ne bi bilo osvoboditve od rojenega, obličnega, oblikovanega, umrljivega... vendar je to sredstvo za meditacijo in premislek in ne nekaj, kar bi zgrabili kot vero. Težava z »Bogom« je, da je to postala tako čustvena in obremenjena beseda, da imamo ogromno kulturno pogojenih zaznav okrog nje, kar lahko povzroči skrb in nemir, namesto, da bi nam to pomagalo k čistosti in duševnemu miru.

TRI ZATOČIŠČA -DRAGULJI

  Za to poglavje sem se odločil imenovati »Tri zatočišče«, kar opredeli človeka kot dejavnega človeka. Ta zatočišča so:

¨      Buddha(sanskr.) (učitelj) ali modrost

¨      Dhamma(pali)/Dharma(sanskr.) (budistični nauk) ali resnica

¨      Sangha(sanskr.) (budistična skupnost) ali etika

V poglavju »Kdo je Buda« bom opisoval predvsem Budovo življenje in vpliv za nastanek budizma. V drugem delu »Kaj je dhamma/dharma« bomo spoznali Budove nauke in budistično teorijo in tudi štiri plemenite resnice z osemčleno pot. V tretjem poglavju pa bom opisoval meniško skupnost in širitev budizma.

Večino budistov združuje vera v Buddho, njegove nauke, ki se imenujejo Dhamma oz. Dharma, in v sveti red Sangha - stvari, poznane kot trije dragulji zaradi svoje dragocenosti. So vir pomoči in opore ljudem in zato znane kot tri zatočišča.

KDO JE BUDA (BUDDHA sanskr.)

Čas sprememb

V času rojstva Siddharte Gautame (sanskr.) je mnogo hindujcev iskalo od odgovore na posamezna vprašanja, posebno na tista, ki so zadevala življenje. Zakaj morajo ljudje trpeti? Kako bi se trpljenju izognili? To je bil posebno resen problem za hindujce zaradi njihovega verovanja v reinkarnacijo, saj pomeni trpljenje, ne samo v enem življenju temveč v mnogih. Siddharta se je začel zanimati za to vprašanje in odločil se je, da bo našel nove načine za njegovo rešitev.

Rojen kot princ

Princ Siddharta Gautama, ki je po šestletnem iskanju resnice postal popolnoma razsvetljen (buddha), je zgodovinska osebnost. Rodil se je okoli leta 560. pr. n. št. v kraju Lumbini na jugu današnjega Nepala. Ime mu je bilo Siddharta, njegova družina, ki je pripadala plemenu Sakya, pa se je imenovala Gotama. Njegov oče je bil kralj Suddhodana, mati pa se je imenovala Maya. Njegov oče je bil vladar majhnega kraljestva v severni Indiji, v bližini današnjega Nepala. Člani družine so bili hindujci. Mladi princ je živel udobno življenje vladarskega razreda, ki je bilo polno razkošja in užitkov. Njegovo življenje je bilo polno radosti in užitkov in njegovih misli niso nikoli zameglile neprijetne skrbi, dvomi, žalost ali obup, s katerimi se tako pogosto srečujejo običajni ljudje. Princ je živel v nekakšnem srečnem in brezskrbnem samo-pozabljanju, ki me je zakrivalo vse neprijetnosti človeške eksistence. Ko se je nekega dne odpeljal na izlet v kraljevi gaj, pa je globoko presunilo srečanje z njemu doslej neznanimi aspekti življenja - na poti je namreč videl starca, ki se je opirajoč na palico, komaj vlekel po poti, bolnika, ki je ves onemogel ležal na tleh, mrliča in asketa v oranžnem oblačilu, ki se je odrekel posvetnim užitkom in je iskal globjo resnico - resnico, ki osvobaja. Vsi ti prizori so mladega princa tako pretresli, da so se mu zazdeli dvorni užitki plehki i nesmiselni. Nenadoma se je začel zavedati, da se za srečo in radostjo skriva negotovost minljivosti, ki prinaša obup, neizpoljene želje, trpljenje in žalost ter da se nihče ne more izogniti starosti, bolezni in smrti, da so vsi posvetni užitki minljivi in brez pomena, da pojavni svet v bistvu prinaša le dukkho(pali). V globini srca se mu je pojavila močna želja po dokončni svobodi, odločil se je, da bo zapustil dom in odšel v samoto.

Iskanje

Ko je bil star 29 let, je zapustil ženo, novorojenega sina in vsa udobja in radosti kraljevega dvora in postal asket. V gozdovih je mladi princ poiskal brahmanske učitelje, vendar ga njihovi nauki niso pripeljali do popolne svobode. Potem je hotel doseči svoj cilj z asketsko vzdržnostjo. Živel je tako vzdržno, da je pojedel komaj nekaj zrn riža na dan, in postal je zelo suh in izmučen, ni pa dosegel razsvetljenja. Spoznal je, da pretirana askeza ne vodi v svobodo, in začel je zopet normalno jesti. Ko so to videli drugi asketi, ki so ga spoštovali prav zaradi njegove vzdržnosti, so ga zapustili in ostal je sam.

Razsvetljenje

Nekega dne je prišel do kraja v dolini reke Gange (današnja Bodhgaya) in se usedel pod drevo z namenom, da bi meditiral. Še isto noč je asket Gautama dosegel želeni cilj in v globoko zbranosti spoznal izvor dukkhe(pali), njeno prenehanje in pot, ki vodi v nibbano(pali)/nirvano(sanskr.) - postal je razsvetljen, buddha. V trenutku razsvetljenja je Buddha (razsvetljeni) izrekel:

»Mnogokrat sem se rodil,

iskal sem ga, a nisem našel

stvarnika, ki je zgradil to hišo -

boleča sta umiranje in rojstvo!

Stvarnik, zdaj te dobro vidim,

te hiše več ne boš gradil!

Zlomljeni so vsi tramovi

in podporni drog je uničen,

spoznal svobodo sem nibbane,

dosegel konec sem želja!«

(dhammapada)

Takrat je tudi popolnoma dojel, da niti pretirana askeza niti užitki ne prinesejo svobode - našel je »srednjo pot«, ki vodi onkraj nasprotij. Onkraj pogojene negotovosti pojavnega sveta. Takrat je z izkušnjo dojel, da niti užitki niti pretirana askeza ne morejo pripeljati do prave sreče - nibbane [1]  - pravo srečo lahko človek izkusi le takrat, ko je onkraj vseh nasprotij, ki se paroma pojavljajo. Srečo vedno spremlja nesreča, dobro vedno spremlja zlo, prijetno vedno spremlja neprijetnost, zares srečen pa je tisti, ki se je osvobodil vseh teh nasprotij. To je »srednja pot«, ki jo je razsvetljeni asket Gautama Buddha v svojem prvem govoru svojim učencem opisal z besedami (glej »kaj je dhamma).

  Legenda pravi, da se4 je takrat pojavil sam najvišji bog Brahma in ga zaprosil, naj pokaže pot k razsvetljenju tudi drugim bitjem v samsari(sanskr.), kajti med njimi so tudi taki, ki ga bodo razumeli. V Budi se je prebudilo »neskončno sočutje« do vseh bitij in odločil se je, da bo začel učiti svoj nauk - dhammo.

   Svoj prvi »govor« je namenil petim asketom, ki so ga zapustili, ko je prenehal s postom. Pokazal jim je osnove svoje dhamme: štiri plemenite resnice, ki niso nikakršne dogme ali večne resnice, ampak samo opis človekove ujetosti v pojavnem svetu, njegovih stisk in težav ter praktične srednje poti, ki prinaša notranji mir in modrost, ki vodi v Nibbano. Tako je »obrnil kolo dhamme« in se odločil, da bo preostali del svojega življenja posvetil učenju.

   Sčasoma je začelo Budo spremljati vse več učencev, ki so sprejeli tudi njegov način življenja, ki so iskali resnico in so v budi videli učitelja i pravega prijatelja, ki jim je kazal pot in je tudi sam živel v skladu s svojim naukom. Zato je ustanovil

meniški red, sangho, v katerem so bili vsi tisti, ki so se hoteli dokončno osvoboditi dukkhe (muke, trpljenja). Sprva so bili v sanghi samo moški (bhikkhu(pali)), kasneje pa je Buddha sprejel tudi ženske, ki so se imenovale bhikkhuni, ki so se hoteli resneje posvetiti meditativnemu življenju. To je bila odprta skupnost Budovih učencev, v katero so vstopali ljudje iz najrazličnejših družbenih razredov, kast in poklicov; Buddha je učil prav vse, ki so mu bili pripravljeni iskreno slediti - od beračev pa do kraljev.

V sangho so vstopali ljudje iz različnih razredov, Buda ni delal nobenih razlik. Meniški red je bil odprt za vse in poreklo ni igralo nobene vloge. Sangho so podpirali kralji, bogataši, trgovci in zgradili zanjo precej samostanov. To je bila prva religiozna skupnost take vrste v zgodovini človeštva. Budistični meniški red se je ohranil v različnih oblikah še do dandanes- budistični templji in samostani so v mnogih deželah odprti za vse, ki želijo stopiti na »srednjo pot«.

   Po petinštiridesetletnem učenju je Buda umrl v mestu Kusinara v starosti osemdesetih let (okrog 483. pr.n.št). Zapustil je dobro izdelan nauk (dhammo), ki ga je razvil ob svojem dolgoletnem učenju, in skupnost učencev (sangho), ki je dhammo še nadalje razširjala.

Prva pridiga

Buda je razlagal svoje novo-odkrito znanje skupini menihov v Sarnathu, ki je v bližini Benaresa. Njegovi nauki so zajeti v poglavjih ki jih poznamo kot Tri splošne resnice, Štiri vzvišene resnice in Osmero pot.(glej:Kaj je Dhamma)

KAJ JE DHAMMA(pali)/DHARMA(sanskr.)

V svojem prvem govoru, ki se imenuje »Obračanje kolesa dhamme« (Dhammacakkappavattana), je Buda svojim prvim petim učencem, ki jih je takoj po razsvetljenju srečal v parku Isipatana blizu mesta Benares, takole razložil »srednjo pot«:

Kdor je zapustil svet, menihi, naj se izogne dvema skrajnostima: prva skrajnost so četni užitki, ki so nizkotni, vulgarni, grobi in ne prinesejo  nobene koristi.

Druga skrajnost pa je askeza in mučenje samega sebe,m ki je boleče, vulgarno in prav tako ne prinese nobene koristi.

Buddha se je izognil tema skrajnostima in spoznal srednjo pot, ki vodi k znanju in razumevanju, prinese mir in pravilno spoznavo in pripelje do popolnega razsvetljenja, do nibbane.

Katera je ta »srednja pot«?

To je plemenita osemčlena pot

1.      pravilno razumevanje

2.      pravilno razmišljanje

3.      pravilen govor

4.      pravilna dejanja

5.      pravilen način življenja

6.      pravilna vztrajnost

7.      pravilno zavedanje

8.      pravilna zbranost

(glej naprej)

Tri splošne resnice

1. V življenju ni nič trajnega, vse se spreminja: To Budovo razmišljanje je podobno razmišljanju grškega filozofa Heraklita, ki je rekel, da je nemogoče stopiti v isto reko dvakrat.

2. Ker ni nič trajnega, nas življenje ne zadovoljuje. Ljudje nenehno hrepenijo po minljivih stvareh in se nanje navezujejo. Celo takrat, ko se doseže zadovoljstvo, to ni trajno. Že samo spoznanje, da se bo to zadovoljstvo moralo končati, je vir trpljenja. Budistom trpljenje ne pomeni samo velike bolečine in žalosti, ki jo ljudje doživljajo, temveč tudi vse tisto. kar življenja ne napravi popolnega.

3. Ni večne duše in to, kar ljudje imenujejo jaz, je samo skupek spreminjajočih se značilnosti. Buda primerja jaz z bojnim vozom, ki je samo skupek na določen način sestavljenih delov, in se zlahka razstavi.

Štiri vzvišene resnice

1. Vse življenje je trpljenje.

2. Vzrok trpljenja sta hrepenenje in navezanost.

3. Hrepenenje in navezanost lahko premagamo.

4. Premagamo ju z izpolnjevanjem naukov osmere poti.

Osmera pot

To je zmerna srednja pot, po kateri se je ravnal Buda v svojem iskanju razsvetlitve. Gre za moralni predpis, po katerem je treba živeti.

1. Pravo razumevanje: pomeni imeti pravi odnos do življenja, npr. razumevanje štirih vzvišenih resnic.

2. Prave vrednote: npr. obzirnost in sočustvovanje, ne pa sebičnost in tekmovalnost.,

3. Pravo izražanje: izogibanje jezi, napadalnosti, pretiravanju, lažem in obrekovanju.

4. Prava dejanja: npr. živeti je treba pošteno in ne škodovati živim bitjem (mnogi budisti so vegetarijanci).

5. Pravi način življenja: izogibati se je treba dejanjem, ki bi škodovala drugim, npr. trgovati z orožjem.

6. Pravo prizadevanje: npr, misli naj bodo dobre, kar pelje razum v zdravo stanje.

7. Prava razsodnost: umirjati misli, da se izognemo raztresenosti.

8. Prava zbranost duha: pelje k razsvetljenju in nirvani(sanskr.).

To je osnova budove dhamme, katere cilj je izkušnja nibbane(pali) in s tem osvoboditev od vseh karmičnih vezi. Prvi in najvažnejši korak na poti je pravilno razumevanje, ki je nujno potreben za vse nadaljnje korake, kajti pot v svobodo nibbane je pot modrosti, pot vse globljega in globljega razumevanja pojavnega sveta.

  Pravilno razumevanje  je Buda razumevanje »štirih plemenitih resnic«:

1.      v tem svetu je življenje »neprijetno« in nikoli ne prinese popolnega zadovoljstva - to je plemenita resnica o nezadovoljivosti (To so učili tudi mnoge druge indijske filozofske šole tistega časa)

2.      obstaja vzrok za dukkho(pali), kajti življenje na tem svetu je vzročno pogojeno in nič ni slučajno - to je plemenita resnica o izvoru nezadovoljivosti

3.      če opravimo vzroke, preneha tudi dukkha - to je plemenita resnica o prenehanju dukkhe

4.      obstaja plemenita osemčlena pot, ki vodi k prenehanju dukkhe, v nibbano - to je plemenita resnica o srednji poti.

  Kaj je vzrok za dukkho (nezadovoljivosti in trpljenja), ki ga prinaša pojavni svet?

  To je želja, ki povzroča nova in nova rojstva in jo spremljajo užitki in strasti, želja, ki uživa v objektih čutne zaznave. Obstaja žela po čutnih užitkih, želja po življenju in želja po prenehanju življenja.

  Človekove želje, ki so v nasprotju z zakoni pojavnega sveta, ne morejo biti nikoli zadovoljive - to je vzrok dukkhe. ker sveta ne moremo spremeniti, je edina pot do prave sreče v tem, da spremenimo svoje želje. Tretja plemenita resnica pravi, da s prenehanjem želja preneha tudi vsa dukkha. Do tega stanja nas pripelje osemčlena pot.

Buda ni učil, da vse želje izvirajo iz nevednosti, iz nepravilnega razumevanja pojavnega sveta. Dokler človek z izkušnjo ne dojame, da je svet minljiv, da ne more prinesti trajnega zadovoljstva, ker je samo tok praznih pojavov, ki se spreminjajo po zakonih karme(sanskr.), toliko časa so vse njegove želje osnovane na napačnih domnevah, ki lahko povzročijo le trenutno srečo ali nesrečo. Ko pa spozna svet »tak, kot je« in se je osvobodi nevednosti, nima več »posvetnih« želja, saj točno ve, kako pojavi nastanejo in izginejo in kakšni so vzroki za to. Zanj ni več dobrega ali zlega, ki so ga prej določale njegove sebične želje - vsi pojavi so zanj samo »taki, kot so«. To je plemenita resnica o prenehanju dukkhe, resnica o pravi sreči.

 Osemčlena pot je sinteza »štirih resnic«, kajti že prvi korak na poti, pravilno razumevanje, vsaj do neke mere dopušča njihovo poznavanje. Četrta resnica v svojem prvem členu najprej povzame prve tri, potem pa pokaže praktično metodo za realizacijo zaželenega cilja.

  Prvi korak na poti je pravilno razumevanje samsare(sanskr.), šele potem lahko sledi drugi- pravilno razmišljanje, ki pravilno usmerja besede (tretji korak), dejanja (četrti) in pravilen način življenja(peti). Pravilno razmišljanje je torej osnova za pravilno usmerjeno praktično delovanje v življenju samem.

  Pravilna vztrajnost (šesti korak) je dosledno razvijanje dobrih mentalnih stanj in zavračanje zlih stanj.

  Pravilno zavedanje (sedmi člen) je Buda natančno opisal v svojem Govoru o štirih osnovah zavedanja:

  »Tukaj, menihi, bhikkhu(pali) pazljivo in s pravilnim razumevanjem opazuje telo kot telo,... občutke kot občutke,... misli kot misli,.. in mentalna stanja kot mentalna stanja.«

  Pazljivo zavedanje in pravilno razumevanje vseh pojavov, ki jih je Buda razvrstil v štiri skupine (telo, občutki, misli in mentalna stanja), je edina pot do modrosti. To je pot meditativne introspekcije, ki vodi v stanje brezželjnosti, v nibbano.

  Zadnji člen - prava zbranost - poveča zavedanje in je osnova za intuitivno izkušnjo sveta. Če je ta izkušnja dovolj globoka, pomiri mišljenje. Tako se zopet vrnemo na začetek - pravilna zbranost postane osnova za prvi korak, pravilno razumevanje, ki je osnova za vse nadaljnje korake. Pri tem pa je bistvena razlika - vsi koraki so zdaj, obogateni z izkušnjami celotne poti, na dosti višjem nivoju; to je spiralen razvoj, ki z vsakim obhodom poglablja razumevanje toliko časa, dokler ne postane prava modrost in človek spozna svet »tak kot je«.

  Budov nauk je pomenil poskus za počlovečenje vere, ki je takrat že otrpnila v obrednem formalizmu in uradni okrnelosti. Pozivanje k nravnemu, verskemu in družbenemu prerodu, ki bi se izražal v ljubezni in spoštovanju drugih ter uveljavljal globok občutek prijateljstva, kaže, da gre za nravno občuten nauk, poln revolucionarne in demokratične moči. Misli o enakosti in bratstvu dejansko kažejo, da je nauk zavračal večvrednost kast, ki jih je indijska družba tistega časa imela za višje, predvsem pa so nove ideje zbujale dvom o položaju brahmanov. Po Budovem mnenju naj bi vsi brez razlike, tudi pripadniki nižjih kast, mogli s popolno naravnostjo in pravo dobrodelnostjo pridi do resnice in postati menihi. Buda se ni zanimal ne za metafizična vprašanja o  življenju onstran groba ne za tista o obstoju bogov. Po njegovem mnenju niso človeku koristili ne obredi ne templji, ampak naravna načela, po katerih naj bi oblikoval svoje vedenje.

  Razumljivo je torej, da so pri takem gledanju postali medčloveški odnosi osrednja točka v njegovem nauku.

  Dobrotljivost do ljudi in živali je bila posledica zmernosti, ki bi morala biti temelj človeškega ravnanja. Buda se je obračal na vse ljudi, tudi na najponižnejše, toda če je pridigal o nravnih odlikah, je učil tudi o samoodpovedovanju, tak nauk pa bi sicer lahko bil tudi revolucionaren, vendar gotovo ni pomagal reševati problemov krivičnosti in neenakopravnosti, ki so bili tudi v tistem času značilni za družbene odnose. Vesoljnost budističnega sporočila so očitno najprej sprejemali osrednji in nižji razredi, katerih razpoloženje je bilo pogosto izrazito proti aristokratsko.

Svete knjige

Budove nauke so zapisali šele po njegovi smrti. V začetku so jih širili z ustnim izročilom. Ena od pomembnih zbirk spisov se imenuje Tipitaka (Tri košare). Obsega Budove izreke, njihove razlage in pravila za menihe. Napisana je bila v 1. st. pr. n. š. v Šrilanki.

KAJ JE SANGHA

Kmalu po Budovi smrti se je poleg ortodoksnega nauka - theravada, ki naj bi ohranjal izvorno učiteljevo dhammo, pojavilo še več drugih šol, ki so si dhammo razlagale drugače in so jih ortodoksni pripadniki theravade smatrali za heretične. Prva razhajanja so se pojavila že v času drugega velikega zbora sanghe sto let po Budovi smrti. Takrat sta se pojavili dve šoli: theravada (nauk starejših učiteljev) in mahasanghika (pripadniki velike sanghe), od katerih so se predstavniki obeh šol imeli za edine prave Buddhove naslednike. Za časa tretjega zbora sanghe se je pojavilo še več drugih šol (v nekaterih spisih jih je naštetih celo osemnajst), od katerih sta še posebej zanimivi sarvastivada (nauk, da vse obstaja) in lokottaravada (nauk, ki uči, da je Buda nadnaravno bitje). Lokottaravada uči nauk, ki je postal zelo važen pri razvoju kasnejšega budizma.

Čeprav so vse šole učile »srednjo pot«, ki vodi v nibbano(pali), pa so se med njimi sčasoma pojavile vse večje in večje razlike. Tako sta se v budizmu pojavili dve smeri, ki sta poznani kot »Veliki voz« (mahayana sanskr.) in »Mali voz« (hinayana sanskr.) oziroma theravada. Poglejmo, kakšne so bile osnovne razlike med njimi.

Šola theravada je učila, da je bil Buda navaden človek, ki se je z vztrajnimi meditativnimi napori v mnogih eksistencah tako razvil, da se je osvobodil samsare(sanskr.) in dosegel nibbano(pali). Po njegovi smrti je ostal njegov nauk (dhamma pali), ki naj bi usmerjal vsakogar, ki si želi dokončne svobode. Vsak se lahko osvobodi le sam, Buda mu je samo pokazal pot s svojim zgledom - zato naj bo »otok zase«, z lastno izkušnjo naj doseže nibbano, kajti pri tem mu nihče drug ne more pomagati. Kdor se je že popolnoma osvobodil, lahko pomaga drugim le s svojim učenjem in usmerjenjem.

V šoli mahayane pa so menili, da je bil Siddhartha Gautama, ki je dosegel razsvetljenje, manifestacija višjega duhovnega principa, ki je večen in onkraj pojavnega sveta. ta princip so imenovali Modrost, Praznina, Prvotni Buda, nirvana. Buda je postal nekakšno božanstvo, podobno upanišadskemu Brahmi. Mahayana je učila, da se ljudje lahko osvobodijo samsare tudi s pomočjo nesebične ljubezni in sočutja, ki ga nebeški buddhe pošiljajo v samsaro. Obstajajo bitja, pravi mahayana, bodisattve (bitja, ki iščejo razsveljenje), ki so se obvezala, da bo poleg samih sebe osvobodila tudi vsa živa bitja. To je »veliki voz« (sanskr. mahayana), ki naj bi osvobodil vsa živa bitja, ki so vezana v karmični krog ponovnih rojstev in smrti (princip reinkarnacije).

Ortodoksni ideal modreca, ki je zapustil svet in živi v samoti, je zamenjal ideal dudhisattve, ki živi in deluje v svetu zato, da bi osvobodil vsa živa bitja, ki spozna nibbano in se odmakne od sveta, je za mahayano zelo sebičen. Poleg razvijanja modrosti je mahayana poudarjala dosti bolj kot theravada tudi razvoj nesebične ljubezni in sočutja do vseh nevidnih bitij v samsari in tako je modrec iz theravadske samote lahko spet stopil v svet. Nibbana, ki je bila za theravado na »drugem bregu« in popolnoma drugačna od samsare, je bila za mahayano združena s pojavnim svetom, med nibbano(pali) in samsaro(sanskr.) ni bilo nobene razlike.

V mahayani sta se razvili dve šoli: madhyamika (srednja pot) in yogacara (pot yoge). Prva šola je učila »nauk, da je vse praznina«, druga pa »nauk, da je vse samo predstava zavesti«. Obe šoli sta učili, da med samsaro in nirvano(sanskr.) v bistvu ni nobene razlike, naše neznanje in nevednost pa je vzrok za to, da nibbano(pali) doživljamo kot samsaro. Ko k samsari pristopimo brez želja, se nam odkrije njena »takšnost«. Ki je v resnici že nirvana(sanskr.).

Poleg »velikega voza« se je kasneje pojavil še »hitrejši« voz - to je bila vajrayana (diamantni voz), ki je učila, da se nirvana(sanskr.) lahko doseže takoj, trenutno, »ta hip«. Tako so nastali tajni čarobni spisi (tantre), v katerih so bile opisane metode, ki so potrebne za doseganje želenega cilja. To je bila »najhitrejša« metoda za realizacijo nirvane.

Spisi mahayane in vajrayane, ki so bili napisani v sanskrtu, so bili že zelo zgodaj prevedeni v razne azijske jezike (ohranjeni predvsem prevedeni budistični spisi v paliju v Sri Lanki, ki so kasneje služili kot dogmatska osnova za theravadski budizem). Kasnejši budizem se je hitro razširil na Kitajsko, kjer se je poleg drugih šol razvil č`an (zen), ki je vplival tudi na Japonsko in Korejo. V Mongoliji in Tibetu se je pod vplivom mahayane in vajrayane razvil lamaizem. Voditelj lamaizma in Tibetancev je 14. Dalailama Tenzin Gyatso.

Z budizmom je Indija vplivala skoraj na celo Azijo. Theravada se je do dandanes ohranila v Sri Lanki, Burmi, Siamu (Tajski), Vietnamu, Kampučiji (Kambodža) in Laosu, Mahayana pa je do neke mere ostala še v Tibetu, Butanu, Nepalu, na Kitajskem, Japonskem, v Mongoliji in Koreji.

MEDITACIJA

Večina budistov meni, da je meditacija bistvena za dosego nirvane(sanskr.). Med meditacijo se z raziskovanjem svojega bistva doseže razumevanje Budovega nauka. Meditacija pogosto vključuje osredotočenje na misel o minljivosti in spreminjanju. Mnogo budistov misli, da je lahko skoraj vsaka stvar primerna za osredotočanje pri meditaciji, in pravijo, da je treba vsakodnevne opravke delati skrbno. To pomeni, da se morajo ljudje osredotočiti na sedanji trenutek in ne smejo dovoliti, da bi jih zmedle druge moteče misli. Budistični samostani imajo često sobo za meditacijo, ki je na

voljo tudi obiskovalcem.(Več o praksi meditacije pa lahko dobite v knjigi Ajahna Sumedha in Primoža Pečenka - glej: literatura)

LOTOS

Simbol budizma je lotos, ki raste iz blatnega dna ribnikov. Budisti pravijo, naj si ljudje prizadevajo postati čim bolj podobni lotosu. Blato predstavlja človekovo življenje, čistost cveta simbolizira razsvetljenje.

STAVBE

V vseh budističnih deželah imajo templje, vendar za bogoslužje niso nujno potrebni. Nekatere budistične svete stavbe se imenujejo pagode. Pogosto so zgrajene kot posebno oblikovan stolp, zlasti na Japonskem in Kitajskem. Poleg templjev in pagod so tudi zgradbe imenovane stupe. Stupa je zaprta, gomilasta stavba, ki naj bi vsebovala Budove posmrtne ostanke ali prepise njegovih naukov. Često so zvonasto oblikovane. Obiskovalci se poklonijo Budi s hojo okrog stavbe v smeri urnega kazalca. Ob templjih oz. pagodah pa so tudi samostani.

PRAZNOVANJA

VESAK je praznovanje Budovega rojstva in v deželah teravadskega budizma tudi njegovega razsvetljenja in smrti. To je najpomembnejši praznik za vse budiste. Budovi kipi so okrašeni in jih umivajo z dišečo ali navadno vodo. Darove odnesejo v samostane, tam lahko prirejajo tudi ognjemete. Vasa (umik v meditacijo) je v deževni dobi. V Budovih časih takrat ni bilo mogoče potovati, zato je Buda menihom ukazal, naj ostanejo na enem kraju, se tam učijo in meditirajo. Med tem praznikom skušajo tudi navadni ljudje najti čas za učenje in meditacijo. Na koncu umika v meditacijo darujejo menihom nova oblačila. S praznovanjem se spominjajo tudi Budove prve pridige. V Šri Lanki imajo praznik posvečenega zoba. Po cestah nosijo enega Budovih zob.

SAGA DAWA, četrti mesec po Tibetanskem koledarju, velja za najsvetejše obdobje leta. To je obdobje spominjanja na tri najpomembnejše obletnice budizma, to so (simbolno) rojstvo, razsvetljenje in Mahaparinirvana Bude Shakyamuni-ja. Učinki aktivnosti posameznika znotraj tega meseca so pomnoženi 100 milijon-krat, še posebej ob navedenih svetih dnevih Saga Dawe:

       7. dan Saga Dawe     Rojstvo Bude.

       8. dan Saga Dawe     Dan Zdravilnega Bude.

     10. dan Saga Dawe    Obletnica Guruja Padmavajra, enega od manifestacij Guruja Padmasambhave.

     15. dan Saga Dawe    Polna luna. Razsvetljenje in Parinirvana Bude, dan Bude Amitabhe.

     25. dan Saga Dawe    Dan Dakinov.

     29. dan Saga Dawe    Dan Dharmapale.

     30. dan Saga Dawe    Nova luna. Dan Bude Shakyamunija. 

ROMARSKI KRAJI

Nekateri od glavnih budističnih romarskih krajev so povezani s pomembnimi dogodki iz Budovega življenja: njegovim rojstnim krajem (Lumbini), krajem njegovega razsvetljenja (Bodh Gaja), krajem njegove prve pridige (Sarnath) in krajem njegove smrti (Kušinara).

LITERATURA

Primož Pečenko: Dhammapada

* Redakcijski popravki: Andrej Pavešič

[1] To je osvoboditev iz kroga reinkarnacije in tako tudi osvoboditev od trpljenja. Budisti pravijo, da se nirvana ne more opisati z besedami, saj je onstran določljivega. Buda je živel do svojega osemdesetega leta. Ko je umrl, so ga začeli imenovati Tathagata, kar pomeni "Tako je odšel". To opisuje stanje nirvane po smrti, ko se človek ne more ponovno roditi in zanj ni obstajanja niti neobstajanja.